Palača Dolmabahçe — zadnja velika osmanska palača

Šeststo metrov belega marmorja vzdolž evropske obale Bosporja, s kovanimi vrati, ki se odpirajo naravnost na vodo. Dolmabahçe je palača, ki je nadomestila Topkapı, in zgrajena je bila, da izreče eno trditev: da Osmansko cesarstvo sodi v Evropo devetnajstega stoletja.

Ali ji je uspelo, se zgodovinarji še vedno prerekajo. Nesporno je, da gre za najbolj razkošno stavbo v Istanbulu in da zgodbe o tem, s čim je bila plačana, ni mogoče ločiti od tega, kar se je s cesarstvom zgodilo potem.

Zakaj So Sultani Zapustili Topkapı

Topkapı je bil skoraj štiri stoletja sedež osmanskih sultanov. Do štiridesetih let 19. stoletja je veljal, na kratko, za zastarelega — sklop paviljonov in dvorišč, zgrajen okoli starejše predstave o tem, kako naj bi vladar živel.

Sultan Abdulmedžid I. je potoval in videl, kaj gradijo evropski vladarji. Želel je eno samo sklenjeno palačo s stopnišči, plesnimi in sprejemnimi dvoranami na evropski način — stavbo, ki jo bodo tuji veleposlaniki priznali kot enakovredno čemurkoli v Parizu ali na Dunaju. Dvor se je v Dolmabahçe preselil leta 1856, palača pa je ostala glavno upravno središče cesarstva večino obdobja do leta 1922.

Ime je dobesedno opisno. Dolma bahçe pomeni »zasut vrt« — kraj je bil zaliv Bosporja, ki so ga v sedemnajstem stoletju zasuli, da bi uredili cesarske vrtove. Palača stoji na zemlji, iztrgani morju.

Gradnja Je Skoraj Izpraznila Zakladnico

Dela so potekala od 1843 do 1856, po načrtih dvornih arhitektov Garabeta Balyana in njegovega sina Nigoğosa Balyana, iz armenske družine, ki je oblikovala velik del osmanske arhitekture devetnajstega stoletja.

Strošek se običajno navaja kot pet milijonov osmanskih zlatih lir — v protivrednosti približno petintrideset ton zlata. Vsota, ki je zakladnica ni imela. Velik del so pokrila tuja posojila, prav ta posojila pa so člen v verigi zadolževanja, ki se je končala z nezmožnostjo cesarstva odplačevati dolg leta 1875 in s prevzemom osmanskih javnih financ s strani tujih upnikov.

Med hojo skoznjo se splača držati obeh dejstev hkrati. Stavba je veličastna — in bila je pogubna.

Kaj Videti v Notranjosti

Palača ima 285 prostorov in 46 dvoran. Večine ne boste videli; obiskovalska pot pokriva pomembne.

Slavnostna dvorana

Osrednji del, na katerega se je težko pripraviti. Kupola v višini šestinpetdesetih metrov, ki jo nosi šestinpetdeset stebrov, pod njo pa lestenec iz češkega kristala, težak približno 4,5 tone, s 750 lučmi — običajno opisan kot največji te vrste na svetu in darilo kraljice Viktorije. Dvorana je bila zgrajena z ogrevanjem od spodaj, da je dvor v njej lahko prirejal zimske slovesnosti.

Kristalno stopnišče

Dvokrako stopnišče z ograjami iz kristala Baccarat, medenine in mahagonija. To je najbolj fotografiran notranji prostor palače in najjasnejša izjava o tem, čemu je stavba služila: obstaja zato, da se po njem sestopa, medtem ko drugi gledajo.

Selamlık in harem

Palača se deli na dva dela. Selamlık je javna, uradna polovica — sprejemne sobe, slavnostna dvorana, prostori, kjer se je uprizarjala država. Harem je zasebna bivalna polovica, kjer je živela sultanova družina. Imata ločeni vstopnici in ločeni poti ter delujeta kot dve različni stavbi: selamlık je gledališče, harem je vsakdan.

Zunaj

Ne odidite takoj. Urejeni vrtovi se raztezajo ob vodi, pri vhodu stoji okrasni stolp z uro — dodal ga je pozneje, v devetdesetih letih 19. stoletja, Sarkis Balyan — vrata, ki so zares šteli, pa so tista proti morju: državni gostje so prihajali sem z ladjo, ne po kopnem.

Ure, Ustavljene ob 09:05

Dolmabahçe ima v turškem spominu drugo življenje, ki nima nič opraviti s sultani.

Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj Republike Turčije, je palačo uporabljal kot svoje istanbulsko prebivališče in tu umrl 10. novembra 1938 ob 09:05. Postelja, v kateri je umrl, je ohranjena, pokrita s turško zastavo, in je del obiskovalske poti.

Mnoge ure v palači so ustavljene ob 09:05. Vsako leto 10. novembra natanko ob tej minuti država počasti minuto molka — zatulijo sirene, promet obstane, ljudje obstanejo sredi ulice. Če ste tisti dan v Istanbulu, je to vredno doživeti.

Kako Priti Tja

Palača stoji v Beşiktaşu, na evropski obali med Kabataşom in Beşiktaşom — dovolj blizu središča, da večina obiskovalcev zadnji del prehodi peš.

• S tramvajem T1 do Kabataşa, nato približno deset minut hoje proti severu ob vodi. Najpreprostejša pot iz Sultanahmeta.
• Z vzpenjačo F1 s Taksima do Kabataşa in isti sprehod. Najudobneje, če prebivate okoli Taksima ali İstiklala.
• S trajektom ali avtobusom do Beşiktaşa, nato kratek sprehod proti jugu.

Palača je ob ponedeljkih zaprta. Odpiralni čas se spreminja po sezoni, zadnji vstop pa je precej pred zaprtjem — preverite uradne ure za dan svojega obiska, namesto da bi se zanašali na splošni podatek.

Praktični Nasveti

• Pojdite zgodaj. Vrsta pri vhodu se čez dopoldne daljša, pot po notranjosti pa poteka v skupinah — zgodaj pomeni manj ljudi v dvoranah in boljše fotografije.
• Selamlık in harem sta ločeni vstopnici. Če imate čas le za eno, sta slavnostna dvorana in kristalno stopnišče v selamlıku.
• Računajte na dve do tri ure za oba dela in vrtove. Ta čas je redno podcenjen.
• Pravila fotografiranja se izvajajo in so se že večkrat spremenila — preberite table pri vhodu.
• Torbe pregledajo, velike prtljage ne spustijo noter.
• Povežite z Kabataşom. Palača, obala in pomol so med seboj oddaljeni le nekaj minut hoje, kar iz tega naredi naravno popoldne pred večerom na vodi.

Pročelje z Vode

Dolmabahçe je bil zasnovan tako, da se mu približaš z morja. Šeststometrsko marmorno pročelje, okrasna vrata, odprta proti ožini, razmerja celotne kompozicije — vse je bilo razpostavljeno za tistega, ki prispe z ladjo, kajti tako so prihajali državni gostje.

S kopnega ga vidite po delih, skozi vrata in čez dvorišče. Z vode vidite tisto, kar so arhitekti zares narisali: celotno pročelje naenkrat, ponoči osvetljeno, s stolpom z uro na enem koncu in palačno mošejo na drugem.

Naša večerna plovba izpluje iz Kabataşa, zato je Dolmabahçe med prvim, kar prepluješ: osvetljena palača ob obali že nekaj minut po odvezu, preden pot nadaljuje po ožini navzgor mimo Çırağana, Ortaköya in mostov. Videti notranjost podnevi in pročelje ponoči — to je celotna različica te stavbe.